Nekoč je za devetimi gorami

in za devetimi vodami

je živel majhen škrat Vandralin.

Vedno je prišel v mesto,

ko je bil praznik Sv. Valentin.

našel je že belo cesto,

ki ga vodi prek planin,

in od tam do morja,

preko stepskih korenin.

Videl je že v škratjem dolu,

kako se pleše in raca,

naučil se je v vaški šoli,

kako se piše in kraca.

Hodil je na tujo zemljo,

gledat če je tam res drugi svet,

vrnil se je vedno srečen,

ker je bilo doma lepo živeti,

sedeti v krošnji in si peti:

Ref: Čunda bunda, sedem jagrov in kresnic,

               v škratjem dolu sem edini škrat možic.

                              Pojem pesmice neznane,

kot so vrabci za uho,

                              pojem, jem banane,

                              to je pa najbolj sladko.

Vandral je že čez poljane

in čez gore do neba,

splezaj je že na oblake

in do novega sveta.

Našel si je dosti rožic

in v panju sladki med,

hotel je še kar piti mleko,

in obresti celi svet

saj je bil to škrat poet.

Vabil je ljudi na travnik,

kjer je bil kot čarodej,

in obvandral je vse hiše,

od nazaj, do nazaj naprej.

Vozil se je z gorko metlo,

ki je delala na plin,

našel si je pravo torbo,

polno lešnikov, drobtin

in tako si vedno poje škratek Vandralin.

Ref: Čunda bunda, sedem jagrov in kresnic,

               V škratjem dolu sem edini škrat možic.

                              Pojem pesmice neznane,

kot so vrabci za uho,

                              pojem, jem banane,

                              to je pa najbolj sladko.

Mahnil je že kdaj v planine,

in od tam domov nazaj,

prišel je že do ravnine

in od tam v svoj rodni kraj.

Vsak korak s super čevlji

bil je drugemu enak,

vsaka pesem v njegovem grlu,

Slišala se je visoko v zrak.

To je bil en škrat junak.

Zanimalo ga ni podnebje

in kje se v podzemlje gre,

pel je le prelepe pesmi,

ki so dobre za srce.

V svojem škratjem dolu

je imel še možnost to,

da je lahko poslušal petje,

slavcev, vrabcev in kresnic,

Saj je bil edini škrat možic.  

domisljavec