Poet se je zbudil spod bele se halje
Nihče ne razume njegove razdalje
Nihkogar ne briga kar sam si ustvarja
Nikdar ni trenutka ki večno bi trajal
Edino povratno je pot dokončala
Med njim in cvetico razdalja je mala
Saj eksistencialno se drugim razdaja
Da čaka ta pesnik in pride spet dan
Ko v srčnem objemu poljub ni zaman
In krog da obdaje ti prstan moj zlat
Ker teža dragulja ki majhen je tat
neskončno velika in svetla je zvezda
Tak bode za vedno mi mojga volčina
Blagajev'ga cvetja in svetja poroka
Nikdar se v stavbi ne bode 'ročiti
Saj kletev nad njo bi se spet razganila
Ker sveto ni sveto če globje v oko
Zarita je pesem nam vsem v slovo
Kjer glava omahne tam plamen gori
Iz svete trojice najlepše rodi
V letos njej ljubi se vse prebudi.