Dušeča vročina Damask je pestila,

na trgu nagajal z vrtinci je pesek.

Trgovce vročina pa ni preplašila,

da ne bi kopičili zneska na znesek.

Arman tepihe je na trgu prodajal

starinske, manj stare in tiste po modi.

Govoril, govoril je kakor bi lajal,

tako kot trgovcem je v lačni prirodi.

A zgolj en pogled skoz razgibano gnečo,

skoz glave brezbrojne in skozi trg prašen,

pogled kot da videl vso lastno nesrečo

bi in je Arman prebledel ves prestrašen.

Arman videl Smrt je, otrpel, boječen,

kot da mu v dno duše je strah posadila.

Pogled smrti zdel se mu je presenečen,

a čutil je, da mu je ura odbila.

Kaj hitro odskočil z otrplosti svoje

in urno zapustil je tržnico prašno.

Z Damaska je zbežal prepoln paranoje,

pred svojo usodo in pred Smrtjo strašno.

Da Smrt izigral bi s preprosto prevaro,

je ves teden bežal z dežele v deželo.

Ko skoraj prišel je že v daljno Samaro,

pod figo počinil je svojo kamelo.

A tam je za figovcem starim Armana

čakala Matilda oblečena v halji.

Propadla njegova je prosta ukana.

Pobegnil ni Smrti kljub vsej tej razdalji.

Pokleknil je kot vsi, ki bodo umrli

in je povprašal, kar ga je pestilo.

»Zakaj ste v Damasku v me zmedeno zrli?«

Od Smrti pa je pridobil objasnilo:

»Izraz je bil moj presenečen in zmeden,

ko videla sem vas v Damasku med šaro,

saj zmenek imela sva že čez en teden,

pod figovcem starim, na poti v Samaro!«

Peter Rangus