Zjutraj vsajam, zgodnja je ura.

Vsa omotična sem, zvonila je ura.

Capljam po hodniku od sobe do sobe.

Budim svoje otroke, rožice moderne dobe.

Ko se počasi kobacajo iz toplih odej,

v kuhinji zadiši po črni kavi, piska čajnik,

skodelice ropotajo, prvi jutranji žarki skozi okno bingljajo.

Kmalu v hiši nastane živ žav.

Žlica v krožnik se potopi, se dvigne v zrak in v ustih izpuhti.

Zobna pasta se na krtački cedi,

bel nasmeh se v ogledalu blešči.

Spotaknem se ob kup šolskih torb,

ko hitim do police, zloščenih čevljev kraljice.

Skozi vrata v avto hitimo, se obrnemo na pol poti,

nazaj v hišo pohitimo, ker polovico stvari na hodniku pustimo.

V gruči staršev in otrok, poljub in roka, ki maha v slovo nas nasmeji.

Dolga pot do službe mi po neskončno dolgi poti beži.

Kup čudnih obrazov se v službi menjuje.

Meni časa, da opravim delo zmanjkuje.

Kam beži ta čas, danes, jutri, čez teden, mesec, mi jasno ni.

Vem le, da kmalu se cesta proti domu odviti hiti.

Lonci ropotajo, po hrani zadiši.

Na vratih že prvi otrok se smeji.

Za njim še ostalih nekaj otrok, lačno odpira usta in se smeji.

Dan se proti večeru pomika. Kuhinja, kopalnica in postelja nas mika.

V čarobno deželo nas pravljica popelje.

Angeli zaspijo, se novega dne veselijo.

To je naša družina, smešna za umret.

Ne zamenjam je , pa četudi mi je včasih od dela za umret.

soncek