Ko odbije
kratek smeh
kot udarec v zvon ob enih
jata ptic zdrobljena
v drobe temne kose
njihove sence
kot luknje do pekla
z begom spočnem veter
zavije me v gost molk
skrije žalost
v katero se zabadam
kot klicaj na koncu krika
ki ga ni
le tišina visi
ko odbije
in trepet
ki ga nekoč pokrije
nova vera
o, slepota
kako lepo je biti tvoj
dokler navčka ne zaziblje dvom
malo me je zazeblo
ampak lepa, lepa, predvsem zadnji trije verzi
Poslano:
20. 01. 2017 ob 05:11
Spremenjeno:
20. 01. 2017 ob 05:14
Pesem, ki seže zelo globoko ... Dvom ... Lahko je pokopan pod vsemi argumenti razuma, vendar v določenih trenutkih najde svojo "črvino" do zavestnega.
Sovpadata; navček in dvom ...
L.p.
"filia"
Všeč mi je ta tvoja pesem, te vname, te prevzame ... :-)
Lp, Sašo
Triglavu, Filiji, Sašu in ostalim, hvala!
tak širok objem :D
Lp
Pi
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 19. 01. 2017 ob 20:53
- Prebrano 594 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 241.92
- Število ocen: 12