nema cesta diha na moj obraz

jarek se izlušči iz mehkega stroka

motna vlažnost zabriše prehode

utripajoča sled mi vrne pogled

hiše brez ulic odmikajo zemljo

rinejo skozi priprta vrata ograje

drsijo v daljavo nikogaršnjih dni

krivijo obzorje pred temo noči

zakrilim z rokami v telesu ujet

pretrgam napeto opno zablode

izvržem trepet neizrečenih besed

ki spirajo kri z oltarja usode

igorj