Pojem kot zbor. Kot trepetlika. Kot lisičji narastek, s katerim amazonka opleta po bodicah. Iz grla mi rastejo zajemalke, ki objemajo zračni prostor in mi gladijo brbončice. Ko se utrudijo, se zleknejo v mojo dlan; dovolim jim, da se hrepeneče ozirajo po glasbenih škratih in škornjih besnečega mačka. Luna se kuja na notnem črtovju, pesek zapleta dirigentove noge in zima si požvižgava ledeni spev.

Če si imel v naročju molk, veš, kako se rojevajo zimzelene snežinke. Če si s cvetnim lističem razpiral ustnice, poznaš roso mojih tonov in nedolžen višaj sveč na jeziku. Če se smejem soku tvojih besed, je zelenina še vedno tu, glasba v krilo lovi spotikajoče oblake in kapnik postaja puding.

Vesna Šare