samotna je pot moža, ki se je odrekel pavkam

nečimrnosti in šepetu požrešnih maternic. nad

njim je le nebo z brezbrižnimi zvezdami in tam,

kjer bi naj gnezdil bog, je črvina, ki vodi mimo

časa in prostora v svetovja brez lastnosti. pod

stopali mu večkrat zaihti kak kamen, ki so mu

ljudje izrezali srce in ga pustili samevati nekje

na obrobju mesta, da lahko po njem ščijejo psi.

vsak pes ima svojo zgodbo, svoj kamen in poti,

po katerih orbitira kot majhen in kosmat planet.

in vsak pes ima tolikšno zalogo empatije, da bi

z njo zlahka napolnil večji bazen, v katerega se

ob večerih hodijo kopat utrujeni in zlonamerni

poklicni morilci.

in je pes, ki mu za heliocentrizem dol visi: zanj

je dovolj, da za njim hodi mož, ki je zanj edino

sonce, za katerega se splača spopasti z zvermi

četudi ga slednje prekašajo v okrutnosti. in da

akupaj ščijeta na kak kamen, da mu bo zraslo

novo srce.

Dani Bedrač