Povedati
Ti povedati,
da so golobi,
ki v parku zobljejo iz mojih dlani,
vzhodi, ki so včasih
na zahodu
gola duša drevesa.
Pod mojim oknom
glava, ki išče prostor za odlaganje.
Preproga brez nog in barve.
Sonce sredi opustelega vinograda.
Majski sneg, ki hoče v zimo.
Moje pesmi tebi,
vse pesmi, dragi,
kot potok in ceste,
kot most, na katerem
psi ližejo taco
umirajoči psici
in poslušajo njeno dihanje.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 11. 01. 2017 ob 22:11
- Prebrano 530 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 330.69
- Število ocen: 13
