Pogledal je gor
in zazdelo se mu je,
da je tam, kjer je drama,
nekakšna povprečna nanizanka večnosti.

Že ob prvem trku je vedel,
da bo vse drugače;
da bo izmaknil pogled vsakomur,
ki hoče le videti,
da bo rezal temačnost vesolja
na pramene želja,
da bo bil biblijsko bitko
z Goljatom stvarstva,
da bo dokončno pokončal božanstvo,
ko bo v smrti pil sok življenja.

V tišino zapet zvok
se mu je porajal v glavi
in ko je preprosto zapisoval
oblike barve s potegom misli,
se je del planiranih sosledij zložil
kot preteklost na prihodnost.

Ob zadnji sončni uri je skočil
skozi črno luknjo v naslednji beli dan.

V medzvezdnem vetru spi prah njegovih oči.