Sem muca Mika. Datum skotitve ni znan. Ko so me posvojili, sem imela še zaprte oči, zato so sklepali, da sem stara komaj nekaj dni. Vonja matere in okusa njenega mleka se ne spomnim. Moj naslov je bil: Tretji kontejner na glavnem trgu velikega mesta.
Človeka, ki me je vrgel v kontejner, si nisem zapomnila. Nikoli pa ne bom pozabila fanta, ki me je pobral iz smeti, me očistil, ogrel, nahranil in posvojil. Kmalu sem postala glavna hišna ljubljenka. Moj mačji svet je bil popoln in v njem je vse štimalo. Vse dokler…
Te vrstice zelo težko pišem, ker mi mačje solze prehitevajo misli. Vse dokler – šmrc – mulc ni domov pripeljal še enega kosmatega mačjega ničeta. Moj svet se je čez noč sesul. Pa tako sem verjela v ljubezen. Do tedaj sem jim vsak večer, ko so se moji dragi ljudje ulegli k počitku, zlezla na ramena, se ugnezdila pod njihove brade, prepričana, da nihče na svetu ne more uničiti te idile. V teh trenutkih sem jim polnila glave o mačjih dogodivščinah z zgodbami, ki so se lepo predle. Ampak, ne moti se samo človek, motimo se tudi mačke.
Potem – potem nisem mogla več prenašati dejstva, da se je to malo kosmato astmatično niče usralo direktno v srce mojih najljubših. Preklemanska mala kosmata mrcina! Pa kakšno ime ima! Lepo vas prosim, je Živko ime za kulturnega, spodobnega mačka? Ne bom o tem, vseeno mi je, kako ga kličejo, še najraje bi ga klicala Pezde.
Vsakič, ko se mi je približal v želji po igri in, o moj bog, po materinski nežnosti, sem ga krepko oklofutala okrog ušes in mu skozi pihajoči kssssss… pokazala vse svoje zobe. Ti bom že dala mamico, pankrt zanikrni. Le kje so ga našli?
Nova situacija me je pripeljala direktno v mačji stres, ta pa na rob obupa in še čez. V takem stanju nisem dovolila mojim najdražjim, da bi me božali, odrekla sem se večernim uricam mačjih pravljic in vsem sem vztrajno kazala hrbet. Na riti pa mi je z veliko pisalo – pejte se solit. Ko se kljub vsemu ni nič spremenilo, sem končno zbolela in sklenila umreti. Pet dni in pet noči sem umirala globoko zavlečena v predal pisalne mize, kjer me nihče ni mogel najti. Ampak preživela sem. Tudi bog me ni, s tako razkosano dušo, hotel vzeti k sebi. Tako nesrečna sem začela uhajati od doma. Kar imejte ga, bedaki!
Zunaj sem po cele dneve in noči počela vse mogoče in nemogoče, samo da bi ne gledala te hišne nesreče. Lov na miši, na neskončno število miši, me je držal nekako pokonci, lov na ptiče pa mi je malodane dajal krila. Domov sem prihajala le v skrajni sili, šele ko je bila lakota hudičevo neznosna. Hitro sem se prebila do skledic s hrano, spotoma oklofutala mačje niče, ki se me je ne vem zakaj vedno znova razveselilo, na hitro požrla vse, kar sem našla, in vedno znova in znova zapuščala to zdaj odurno hišo.
Nekoč, ko sem spet tako lačna pridrvela, sem hitro ugotovila, da je nekaj hudo narobe. Malo kosmato niče je zbolelo. Takoj sem mu postavila diagnozo: makrohitrocrkujočimačjelitis! Končno je bog na moji strani! Vsi znaki so kazali na skorajšnji konec astmatičnega ničeta: že par dni nič ni jedlo niti pilo, glavo pa je imelo dvakrat večjo kot po navadi, z neko čudno asimetrijo. Tako sem bila srečna, da sem v trenutku oprostila vsem tukaj živečim za njihovo napako in obnovila vse stare sladke navade. Mmmm, kako prijetno je bilo ponovno čutiti toplino človeškega telesa. Pod brado sem jim tokrat predla najlepšo zgodbo o mačje-človeški ljubezni in o ničetovi smrti ter utrujena od sreče končno zaspala.
Kmalu se je izkazalo, da sem se zmotila v diagnozi, kajti kosmato niče je začelo bliskovito okrevati, potem ko je naša lastnica pametnjakovička ugotovila, da se mu je samo vnel zob. Vnel zob!! Nisem in nisem mogla in hotela verjeti, da se to res dogaja. Kakšno hudičevo mačjo karmo nosim s seboj? Vnel se mu je en ušiv mačji zob!
Potem sem se pa dokončno odločila poiskati novo hišo. Odšla sem in s seboj odnesla samo svoje skodelice. No, moram priznati, po nekajmesečnem neuspešnem mijavkanju, brez skodelic, lačna, premražena, shujšana in v usodo vdana sem se pa vrnila nazaj. In zdaj pač živim v tem konkubinatu. Kaj hočemo!

Mrzel zabojnik.

Med zavrženo kramo

čepi slepi muc

branka