Živ si,

Živ si.

Nisi iluzija,

nisi samo hotenje.

__________________

Bila je zima, snežena in ledena

se je razbohotila čez toplo sonce,

hodila sem z mislimi,

ki so moja vsakdanja iluzija.

In ne gledam, nikogar,

niti lastnih čevljev izpod

pogleda na tla ne.

Spominjam se, da si rekel,

da prideš, nekega lepega

pomladnega dne,

takrat ko praznuješ.

Zdaj tečejo dnevi,

ure so nadležna družba čakanja

in misel ne prestane z mislimi,

ampak pletejo, še naprej,

v globino privida,

ko se bova srečala,

ko bo iz misli stopil živi moški.

Razmišljam, oblečem se v črno,

mogoče je to podobno zgodbi

nekega konca od včeraj

in potem korak bližje iluziji,

ki pravi, da je živ

ja, živ.

In da bova v dvoje,

mar nisem že danes,

v dvoje s prividom,

ki ga hočem.

IŽ-lev