Sem šolo končal in garal kot žival,

da bi arhitekt in umetnik postal,

ljudi videl čudne sem, ki jih sploh ni,

privide, prisluhe imel pred očmi.

A najbolj me zmede, kar vidim sedaj,

ko delam, ko bredem po blatu nazaj.

Ne gre za bolezen, ki sune, podre,

to jedka je jeza, počasi me žre.

Vsak grebe in grabi za svojo korist,

vsak rubi in rabi, pač kapitalist.

In sef ti več vzame, kot sploh ti je dal,

vse gre za reklame, le kdo bo obstal.

Jaz delam in delam, da zgradil bi Rim,

še predem in likam, da sploh preživim.

Sem našel v slovarju kar nekaj besed

in zunaj, par takih, le za na sekret.

Robantim in pesnim ljubezen in mir,

ter delam v pisarni za en sam krompir.

Narisanih hiš, mojih mest v živo ni ...

Kako naj tako arhitekt preživi.

domisljavec