Hodim po zemlji, žalosti,smrti,
laži in prevar.
Utrujen je moj korak,
ko iščem smisel življenja,
za ves človeški rod.
Se zavedamo,
da je časa vse manj.
Da je naš obstoj,
kot zvijanje deževnika
na vročem asfaltu
v grozi zadnjih minut, sekund.
Tam v daljavi,
se počasi, že prikazuje pot,
osvetljena z svetlobo kresnic,
da nas narava popelje
v kanalizacijo zablod.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: dingo
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!