Sonet št. 9

Sredi zasneženih step praveka

rožno-belo mlada češnja cveta.

Ni junaka, pesmi ni poeta,

ki neskončnosti bolj oporeka.

 

Če nikdar bi srne ne živele,

bi pod češnje krošnjo se rodile,

a bi one se takoj zgubile

sredi večnosti planjave bele.

 

To drevo pa v cvetih tam ostaja,

da pod njem vsi vrabci in sinice

vsi junaki, gole lepotice

se počinejo, kot njim pristaja.

 

Vse in vsi mu hodijo naproti,

a drevo ostaja tam – v samoti…

Peter Rangus

Komentiranje je zaprto!

Peter Rangus
Napisal/a: Peter Rangus

Pesmi

  • 06. 01. 2017 ob 00:06
  • Prebrano 432 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 177.89
  • Število ocen: 8

Zastavica