Sredi zasneženih step praveka

rožno-belo mlada češnja cveta.

Ni junaka, pesmi ni poeta,

ki neskončnosti bolj oporeka.

Če nikdar bi srne ne živele,

bi pod češnje krošnjo se rodile,

a bi one se takoj zgubile

sredi večnosti planjave bele.

To drevo pa v cvetih tam ostaja,

da pod njem vsi vrabci in sinice

vsi junaki, gole lepotice

se počinejo, kot njim pristaja.

Vse in vsi mu hodijo naproti,

a drevo ostaja tam – v samoti…

Peter Rangus