če te bodo kdaj vprašali

za mene

jim reci da si prihajal k meni

in mi nosil božične roke

govoril si

božič je

okoli naju so rože plesale z vetrom                                

gledal si me kako plavam

in hotel uloviti galeba

ki je stal tako mirno

na ograji mojega balkona

smejala sem se

ko si zapiral oči

v strahu pred njegovim kljunom

in mojimi ustnicami

tako mehkimi

tako žejnimi

bežal si skozi prostore

in štel sobe

v katerih si me srečal

dvakrat samo dvakrat

a sobe so shranile

tvoje besede in stopinje

kot knjiga cvet

iz prašne vaze

reci jim

da so reke večne samo

če se pogledam v njih

zato si mi nosil

kamenčke

in mavrične ribe

in tisti moder odsev

ki si ga našel v mojih očeh

in mu zvečer pel uspavanko

reci jim

da sem brala svoje pesmi

preglasno

ker si sedel daleč

tako daleč

na nekem otoku

kjer raste sadje

z barvo moje kože

gladko

in skoraj rumeno

reci jim kako sva se smejala

ko nisi razumel mojih verzov

zato sem te žgečkala z njimi

nežno

in skoraj rdeče

ti pa si spraševal

zakaj nisem napisala

preprostih besed

kot so sonce

dlan

in samota

reci jim

kako je gorel ogenj

ki sva ga preskakovala

kot prvič

vse se konča v njem

zima

bele poti

majica z zadrgo

miza pred lokalom

in neslišni

nočni

pogovori

reci jim

Vesna Šare