Ležim na boku, v otroški sobi, kjer ni

niti ščepca svetlobe in letošnji, še goli

trojčki so prisesani na bradavice.

Sanjarim o deževniku, ki sem ga malo prej

pohrustala na drugem koncu

vsak dan daljšega rova.

Kar naenkrat začutim močne tresljaje

in grudica zemlje, ki se ob tem

okruši s stropa, obleži ob moji glavi.

Kaj se dogaja?

Kaj že spet,

tam zgoraj,

počnejo?

Čutim vrvenje človeških mladičev, drobencljanje

za katero se zdi, da se ni utegnilo dotakniti tal.

Čutim težke korake samcev in

nekoliko bolj blage stopinje samic.

Čutim brenčanje ljudi in

strah, ki z ostrimi kremplji prebada

membrane in med rebri sili v srce.

Strah, ki ga z mlekom pijejo moji goliči.

Šele dolgo zatem začutim mir,

in noč, ki lega na vrt.

Nenadoma me spet predramijo

tresljaji, a se v hipu pomirim.

Oglaša se moj trebuh.

Lakota me sili na lov.

Lea199