V svoji zjahani Cordobi
sem se peljau ves nališpan nekega večera v mesto,
šeu na zmenek sem, prepričan,
da se bom imeu res fino,
kar mi radio zahripa
vest, da v Španiji je naše
žau nadmudrila Sevilja,
jojmene, Sevilja!

Vcentru sem parkirau s slutnjo,
da bo tole polomija,
sva v kavrnici Granada
se za srečanje zmenila,
toda mene tam čakala
ni nobena senjorita,
le pijanci so za šankom
godrnjali u vrčke piva,
razočarani nad tekmo,
ker je zmagala Sevilja,
jojmene, Sevilja!

Sem usedeu se, naročiu,
za začetek, deci vina,
vtem iz žepa sem potegniu
cigarete znamke Drina,
eno sem prižgau in gledau
kako naglo dim izginja
u vetru, ki pihljal mi nežno
vhrbet z grajskega je hriba,
v kotu pa medtem vreščala
je ves čas televizija,
da vijoličaste danes
je premagala Sevilja,
jojmene, Sevilja!

Že sem za račun zaprosiu,
kar v Granado je vstopila
črnolaska v mini krilu,

»Sem Feliza iz Cadiza«,

se predstavila ponosno

je mladenka očarljiva,
z zobki belimi kot mleko
se sladko mi nasmehnila,

kot po čudežu; vsa mržnja
me je v hipu zapustila,
nogometna strast, gorečnost,

stlela je v oblaček dima,

tiste sem noči spoznal kaj

zre lepot Andaluzija,

nisem bil več jezen, ker je
naše zmagala Sevilja,
jojmene Sevilja!

Matej Krevs