Svoboda kot lakota
Ideja o svobodi me je utrudila. Ali sem morda jaz njo. Jahala in priganjala sem jo dovolj dolgo, da je sopihala kot bik na bikoborbi, pokleknila in se počasi usedla. Zdaj leživa druga na drugi in najini sokovi se mešajo. Žejna ližem kaplje, ki ji drsijo po vratu in naročam novo rundo. Naj živi prostranost v mojih očeh, naj se razpleta po vsaki noči in riše objete vzorce. Naj se mi predaja in pokori, jaz sem gospodarica, jaz jo slačim počasi, odtenek za odtenkom. Dokler ne obstane pred mano gola kot beseda in me gleda s pojočimi dlanmi.
Počasi umira. Vsako desetletje, ko sem skupaj z njenimi sinovi hotela vedno več, je poginila jata ptic. Vsako leto, ko smo jemali posušeni zemlji in se norčevali iz njenih ubogih poganjkov. Poglejte jih, kako so grdi! Zabuhli in porasli z gnojnimi turi! Seveda ne dovolj revni, da jim ne bi vzeli še tega. Jemljite, jemljite! Naše je, moje, imam pravico! Prodajmo njeno umazano gospostvo! Hahahaha!
Letim nad opustošenim območjem. Ne smem pogledati dol, drugače se nikoli ne vrnem domov. Ne smem videti ranjenih odrezkov brezglavega prašiča. Ne smem pasti, pohodili bi me, stepli za mojo neodvisnost in naju pojedli. Skupaj z materino dušico, ki že dolgo ne diši več.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
- 26. 12. 2016 ob 11:08
- Prebrano 869 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 326.61
