Na polju kalilo je žito,

ledene so plošče lomile

se v reki, rusalko budile

prelepo slovensko Harito.

Se v gozdu budile so vile

in škrati še globlje so v hosti

igrali že harfo žlehtnosti.

Še ptice so se prebudile.

Nebodigatreba pa tudi,

po tiho po prstih, čepeč,

krasil brestov lok ga je meč,

se z milo naravo prebudi.

Ajaj! Hudi lovec že spet

spomladi lovi divje svinje!

A v njemu res ni milostinje,

da matere gre jim vzet?

A v hosti pa malo se skrije.

Ker breze ga niso poskrile,

uidel pogledom ni vile.

Ni gozd mogel skrit hudobije.

Ga najprej zagleda rusalka,

to temna, a lepa je vila,

je smrt, ampak tudi idila,

je pesem in je maščevalka.

»Ajaj! Lovec zopet ubija,

ki turške ima obrvi!

Je res bolj navajen krvi,

Kot vode in sončnega sija?«

Si rekla je vila ostudno,

ko zrla je v lovca pod brezo.

Prikrila vso svojo je jezo

in mu je zapela priljudno.

»Oj lovec! Oj lovec možati

kdo te je k potoku poslal?

Oj lovec! Oj lovec moj zal

bi želel z menoj si postlati?«

Kot v transu se lovec ustane.

Oči so mu sidro spustile

na magično moč lepe vile.

Med hojo on sploh ne zastane.

»Oj lovec! Moj lovec kar hodi.

Tu čaka te tvoja nagrada.

Oj lovec! Moj lovec bi rada

ljubila te tukaj ob vodi.«

In lovec je lovec capal je

vse bližje temni maščevalki

in šel je, prišel je k rusalki,

saj se v čarovniji ni bal je.

Zorelo, zorelo je žito,

Oj žito, je žito zrelo!

Potuje junak inkognito

iz ene v naslednjo reko.

Peter Rangus