Prihajam v strto sonce, ki je izgubilo kaplje deževnega gozda. Zaprta v mehur ga držim za tipalke in ga mehko spuščam vase. Toplo je in prijetno. Kot modrina uhajajoče vezalke mojih najljubših škornjev. Kot dotik konja sredi pobesnelih trav, ki so polizale vso čokolado sosednjih polj, zato grizljajo morja z zelenilom in praskami. Kot koder na ramenu, ki se uči lajati rjavo.

Prihajam v sonce, ki sem ga čutila poslednjič sredi žametne doline, polne fantovskih nogavic in žabjih krakov. Vrtov z namišljenimi popki in lesenimi hišicami z veliko začetnico na kolenih. To je bila vdolbina s prekratkimi belimi majicami na vsakem koraku od ena do tisoč. Z deklico, ki je zaprtih oči zaplavala za odrezanimi kitkami brez malih prstov v vlažnem zraku.

Vesna Šare