Ne poznam več varne besede.

Strahovi imajo mehke roke.

Pod padajočimi kosmiči teme,

ti puščam le mrzle, mokre sledi.

Veter je pekoče dahnil vame.

Potemnela sem, potemnela.

Pod raztrganim kislim nebom

prodajam svoj zlagani poljub.

Zamenjujem telo za besedo.

Sem sredi zagozdenih brazgotin,

sredi  zamolklega tolmuna,

kjer netim prekleti nemir.

Z lasmi dišečih sap

vrtinčijo se mi le kodri,

ki zlomnjenih strun,

brez strasti,

plašnih oči,

za blagoslov lažnih besed,

iščejo milost.

Bo dež izpral težo mojih sledi?

levcek