Misel
Ah, tako je bežeča, tako moja, prav tista, ki bi jo želela razvozlati.
V njej je neka čudna dvojnost, jeza, ljubezen ...
Čustva se kar prepletajo v neskončnost.
Občasno se zavem, da je plod moje domišljije in jo odrinem stran.
Obtožujem jo in že takoj vse izničim s samoobtožbo.
Obožujem jo!
Ko je ni, jo iščem a vedno se znajdem na mestu nepravem
cepetam v tri dni, jo mučim, ohranjam,
potisnem v globino, da znova zaspi.
Kar naenkrat v strahu želim zaščititi vse tisto, česar sem se še malo prej otepala.
Ko začutim njen odmik si zaželim bližine, da kar boli
in trenutek za tem, užaljena zaradi njene brezbrižnosti, nerazkritja, njene hladnosti do mene, bi jo najraje nagnala stran.
Beži, ne muči me, nepomembna sem zate, bodi še ti zame!
Zmrcvarim, pohodim, odvržem, da bi jo v naslednjem trenutku že spet stisnila k sebi.
Sovražim jo!
Ah ti misel neulovljiva, nikoli moja, tako zelo, zelo moja.
hladnost odmika
neulovljiva misel
cepet v globini
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: arabela
- 22. 12. 2016 ob 19:36
- Prebrano 634 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 113.08
