Iz krošenj nemira
v brezslutnost odpira
se novo večstišje
zaspano.

Pot zvoku utira,
nad dvomi umira,
splet verzov zapetih
v neznano.

Zastore predira,
poglavja zradira,
zažira se
v zmrznjeno rano.

S sledmi srd zatira,
z močjo paradira,
požira obzzvezdje
prostrano.

Stik v rimah podira,
pretrgano hira,
njen ritem doni
neubrano.

Ko pa se prebije,
zrcala umije.
Njen krik vabi me:
Dihaj z mano!

Lidija Brezavšček - kočijaž