v neki kamri naših src
so izmerili absolutno ničlo:
vzgojili so jo izvenzakonsko
in jo vneto pitali z granatami.
za vsakim vogalom nekdo trga
s klasja osamljenosti
in čaka, da odkopljejo ruševine.
»dajte jih, vse jih dajte!« vpije
možakar, ko razbija steklenico ob prsi.
dežela vročih senc pa umira!
vsakič, ko mežik razpre kuliso,
drvi krogla iz tulca
in ko se iztiri,
zardi –
sirijski deček,
ki ni nič kriv.
in korale modernega človeka
počasi, počasi odmirajo.
*Ogbunabali, po nigerijskem izročilu
božanstvo smrti, ki ponoči ubija svoje žrtve,
ki so zagrešile neizbrisljiv zločin.
Pa še kako umira vse , kar je rdečega v evropskem človeku. Krasna pesem. Polna primerov o človečki krutosti, pesniško ubesedenih.
Lp A
Smrt, ki nima konca in ne cilja, ki se zgodi kar tako, iz cevi zgrešenih prepričanj, sovraštev in civilizacijskih zmot - krik v svet, ki se prazni in pogreza v temo ... čestitke,
Ana
Hvala, Ana,
in prijeten praznični večer,
MP
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Luka Benedičič - Mladi Pesnik (urednik)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!