Toliko mene v plavalni kožici, narezani v pomarančni sok. Spijem kozarec s pingvini. Vreme je drsljivo, na pločnike kapljajo molji s črno belimi nosovi. Svet na robu ceste čaka zeleno luč. Povsod zdrsi dežnikov in jeziki, namočeni v korita za rože. Ščepec nečesa šepa po prehodu, za njim drobtine in beli kamni. Na nebu vrabci skrivajo dleta in iščejo suhe gozdove.
Toliko mene v zavetju, kjer odložim glavo in sledim karavani z mojim obrazom. Brez zadrge za natrgano kožo. Preveč pisanih pogledov skozi naelektrena rokovanja. Nad obzorjem omahuje kljuka na vrvi. Še malo in bo padla. Bo padel. Umikam se prezgodaj zrelim balonom in grabežljivim ostankom hrane.
Toliko mene sredi trga. V vsaki nogi, ki prazna moli k zemlji. V razmetanih kosih nekoč človeka. V tekočini, ki odteka na razstavo odpadkov. V bruhanju črnilnikov in robotov. V reki za mrtve ribe. V obleki brez brezdomca.
Toliko mene v tišini.
Pesem korakov, ki snemajo s poti slike in doživljaje in odtise, ki so jih pustili drugi in v zameno tudi prvoosebni p.s., ko so šli skozi čas ... navdihujoča in slikovita, čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!