dolgo časa je bila zaprta

v družbi slepega vodiča

potez Notredamskega zvonarja

med stičiščem časa in prostora

razlagal ji je barve

risal note simfonij

šival podobe živali

oponašal tuljenje volkodlakov

bral basni bajke pravljice in mite

na stropih izklesal mozaike vojn

kričal je vanjo bistvo dokler

ni kot pljunek po njenem obrazu

spolzela penasta resnica slepca

da je eno čustveno stanje nad vsemi

učil jo je kaj je mržnja

in kaj ljubezen

neveden ne bi ločil eno od

drugega brez predhodnega svarila

hlad je tam čeprav sije sonce

črne steze čeprav jim sveti svetloba

toplino se pogreša samo kadar zmanjka drv

ji je govoril

se je obesila na lepe reči ki jih je

hotela izkusiti in zvonarja ob

takšnih pridigah poslušala le na pol

ko je prišel dan za odhod

je cmoknila učitelja na lice

ta pa je vanjo nežno pljunil

v znak zadnje lekcije

ko se je predramila v svetu

so oči prvič registrirale barve

so ušesa prvič slišala vibracije glasbe

so možgani prvič začutili nepoznano emocijo

svet je lep

si je rekla

in pljunila na tla.

naprimerjanez