Puščena so bila za nami
podrta debla na dežju,
hitroprhneča.
Prihajali smo k njim
v času za obiske.
In ko smo že stekli daleč proč,
so nas poklicala nazaj,
- “Pospremite nas domov, zaceljena.” -
ozdravljena,
od nas razumljena.
Ali še vedno v povojih.
Odnesli smo jih v postelje,
pokrili smo jih z odejami
in se obrnili drugam.