Lupina nezrelega sadeža je bila moja
koža,
z belim nožem so jo odrli z mojega telesa.
Keramika se je razsula na gladkobi ploščic,
čakal sem da me razreže.
Nisem več imel brazgotin, odvzet mi je bil obraz,
brez glasilk sem kričal pred zakrinkanimi obličji.
Uglajeni hordi sem uničil cirkuško kariero, z rokami polomljenih
dreves.
Visel sem s svojih vej, bil sem najlepša žena sveta.
Slabo sem obvladala zadnjo fazo poleta,
čeprav so mi bile podarjene široke peruti.
Nikdar jih nisem hotela zlomiti.
Videla sem te zamahovati s krili tik nad tlemi,
s premajhnim občudovanjem da bi te posnemala.
Pognala sem se s trebuhom na zemljo, ostala sem
albatros.