BELA ŽELJA…

Povabil luno sem,

prišla je na gladino,

obsijala hladno reko,

prepojila z mesečino.

Mraz je, ivja polno

smrečje k vodi se nagiba,

plašček beli na bregovih,

osamelo drevje upogiba.

Tebi se priklanja zime čas,

kristalov suknjo si oblači,

nad vodó meglica svetla,

ji roké v žepe tlači.

Pravljična si, moja ti,

ujeta med skalovjem,

saj skrivnostne tvoje so poti

in skrite za grmovjem.

Jaz pa stojim na produ belem,

tople misli zate zbiram vase,

v roké zajemam mesečino,

bodi dobro in pazi nase!

by Mikla

Mikla