v kapelici ob razvalinah
kamor hodi le divjad
se je razprla zanj
ker je verjela
da sonce skozi špranje najde pot

med neurjem
jo je zadelo
se sprijelo
v dete
odtrgalo ljubimca

zdaj hči
pod istim križem
kakor mati
z rokami sklenjenimi v ekstazi
sreča boga
zmeraj
ko se da
ali vzame

nabrekla od poljubov
gre mimo skrčenih ljudi
ki s krepostnimi koleni
tišajo molitve
za dodano vrednost
večeru paritve
določenega dne v tednu
brez luči

pi - irena p.