Dvoboji
ožje in širše poti
zraščajo kot letnice v deblu
prelistam jih
tik preden me izruvajo
gole roke obračalca
rokavice so odvržene
pred prašna stopala
ob prvem trku
najinih pogledov
brez porokov
poravnane udrtine
s telesi
zlikani dnevi
pobarvani v začetke
sešiti kot krpanka
za ponjavo tarantasa
ostanejo trske
in kakšna vžigalica
za kres spominov
preko dima segajo
novi podtaknjenci
pod vretenom vseh niti
iz njih padajo
novi pari rokavic
Rokavice so simbolno močne v teh Dvobojih, in vseeno je, kdo jih prvi vrže pod noge ... važno je, da se začne preganjanje, sledenje, kot ples, kot življenje v skupnosti ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
- 09. 12. 2016 ob 09:42
- Prebrano 758 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 378.51