Dnevi minevajo

ure odtiktakajo

noči se spreminjajo

a misli so iste

in čakanje

podaljšuje pomlad

v sredino zime,

ko se puha

iz nosa in ust

na pol beli hlapi,

kakor bi bila tovarna

z biološkimmi odpadki.

Mislim, mislim,

mogoče čas ni tako daleč,

mogoče me preseneti

prav kakor pipakopolonica

in mi pokaže pot v nebesa.

Poleti pred očmi,

v višino,

kot da bi mislila zares.

A jaz nimam kril

in do srca ti lahko pridem

peš, z vlakom ali avtobusom

in seveda z veliko pričakovanja,

da nocoj ne boš sam

in tudi jaz ne bom.

Nocoj bom štela zvezde,

ali pa ne,

ko me boš ljubil,

ko se bova ljubila,

kakor prvič

in kakor zadnjič.

V meni si.

Srce, ki te ne izpustim.

IŽ-lev