Sonet, kateremu do popolne forme manjkajo 3 malenkosti, do tega , da bi rekli: "vauuu", pa to, da je v njem majčkeno preveč klišejčkov. Vseeno bravo.

:

Izhaja bistvo iz ljubezni same,
prekliče grožnje izpod mračnih misli,
zaman se trudi rabelj dat' na visli,
besede vodijo v objem omame.

Gorijo čustva in srce se vname,

zabičam strasti, da se svet osmisli,
izpolni željo, vse lepo premisli,
načrt izdela, te pripelje zame.

In ko se mi prikradejo nebesa,
ne vidim, zaslepi me žarek sreče,
a vem, da zdaj ne rabim  več očesa.

Nekakšna sila grabi in me vleče,
ljubezen sama ne pozna slovesa,
romantična pristavi svoje sveče.

LP, Lidija

Hvala, Lidija. Bom popravil :)

Lp, Tomaž