Pozdravljeni vsi na ta večer. 

Zanima me, kaj je bil vzgib za nastanek tega projekta?

In ali bi bilo možno videti tudi fotografije inštalacij in še kakšno pesem? :)

Naj se virtualni večer začne. :P

Pozdravljena Tea,

najprej hvala za vprašanje. Skratka,

glavni motiv za nastanek "Kontejnerja" je bil združitev dveh pesniških glasov v eno celoto. Kako nama je uspelo, pa boste presodili vi :-)

In še ena pesem (slike inštalacije pridejo naknadno):

ORGANIC

Ali obstaja zabojnik za

dele telesa? Za ločevanje?

To niso organski odpadki;

predalnik s papirji in vso to

navlako. Zoran Pevec je

vkorakal v možgansko skorjo;

počasi, res počasi, s tihimi

koraki je prišel do novih polj.

In iz modrega zabojnika

visi obglodan kos roke,

iz rdečega podplat noge,

iz zelenega pa krogla z lasmi.

Super.
:)

Najbrž je to vprašanje nelegitimno (glede na opis), pa vendar, ... kako sta se lotila tega projekta? Ne zanimajo me potankosti v pesmih kot takih, vendar sam proces pisanja. Sta gradila vsak iz svojih že obstoječih del ali sta (na)postavljala konstrukcije iz ničle?

Pozdravljeni, vsi, ki segate z nami v Kontejner, še posebej pa Helena Zemljič (MalaSenca) in Aleš Jelenko, ki nam bosta odpirala poglede, da se nam ne zameglijo med brskanjem po odpadkih.

Za začetek vaju sprašujem še, kdo vse sodeluje pri njem in na kakšen način ste so-ustvarjali projekt?

Živijo :)

V bistvu sva najprej postavila oblikovni okvir (šest dvovrstičnic - da sva dobila enoten izgled zbirke) za pesmi, izbrala tematiko in potem preprosto poiskusila, če bi šlo. :)

Tako da ni bilo nobenih v naprej napisanih pesmi, začela sva iz ničle ... in potem sva skozi proces ustvarila nek skupen glas. Po mojem mnenju se je potem kar lepo zlil in izčistil v enoten slog.

Takle je videti Kontejner, knjiga pesmi z nedefiniranim ali neodkritim avtorjem, ki pa vendar deluje kot bi jo pisal en sam. Zelo sem radovedna, kako sta dorekla prepletanje (če ni skrivnost) dveh pesniških peres. Tea (pozdravljena!) najbrž tudi, če se spomnimo samo tvojih zanimivih Povabil na ples, ki so bili svoj čas zelo obiskani. 

In še več:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/104071/povabilo_na_ples

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/47013/re_povabilo_na_ples

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/64216/povabilo_na_ples_v

Hojla. :)

Definitivno je to drugačen proces kot če smo in ustvarjamo v samoti. :)

V tem primeru sklepam, da je izgled besede, zvok, njihov pomen, ... vedno nek ping pong med avtorjema. Mislita, da je ta proces (zaradi brainstorma) hitrejši ali (kompleksnosti uravnavanja dialoga) počasnejši, da neka pesem dozori?

(Hej, Ana! :)

"Kontejner" je plod najine domislice, vendar sta projektu svojo noto dodala še Robert Titan Felix in Nina Jančič.

Robert T. Felix je bil prvi, ki je dobil celoten tekst v roke. Spomnim se, da sva ga na prvem sestanku v Mariboru čakala skoraj 2 uri, ker je zamujal :-) Ampak ... se je izplačalo. Ko je pesmi prebral, se mu je ideja "smetiščne poezije" (kot jo je poimenoval) zdela zanimiva in vredna objave. In tako se je začelo ... z njegovimi uredniškimi nasveti smo "Kontejner" izpilili do konca in ga razfiltrirali po poglavjih. Namreč: bilo je potrebno še nekaj manjših popravkov - predvsem smo morali izničiti slovnični spol v pesmih, da delujejo enotno.

Kasneje - proti koncu - smo v projekt vključili še likovno umetnico Nino Jančič, ki je "Kontejnerju" dodala vizualni efekt ob literarnih večerih. Govorim seveda o likovni inštalaciji, katere slike so tudi v "Kontejnerju".

Zanimiv pridih smetišča prida tudi razporeditev pesmi v poglavja, ki so: Biološki odpadki, Plastika in pločevinke, Steklo, Papir, Nevarni odpadki, Ostali odpadki. Sta pesmi tudi pisala že z vednostjo, v katerega od razdelkov bo sodila kaka od njih?

Ker sva pisala vsak svoje (zaključene) pesmi, "prepletanje" ni bil tak problem. Za začetek jih je vsak napisal nekaj, potem sva preprosto primerjala, dograjevala, čistila ...

Ker sva že pred tem imela neka stičišča v slogu pisanja pa tudi gledanju na poezijo, je bilo toliko lažje. Je pa res, da je bil izziv postaviti morebitne lastne težnje v pisanju in tudi refleksijo samega sebe na stran in poiskati tisto, kar sva imela skupnega in se je dalo razviti v neko skupno govorico, ki v prvem smislu govori o svetu, ki ga v bistvu doživljemo prav vsi.

Zdaj pa upam, da bo uspelo (primer inštalacije), ki se veže na vsebino zbirke. Več o tem bosta gotovo povedala še avtorja.

Tea, še tebi :)

glede na to, da sva drug drugega imela zmeraj pod lupo, je verjetno šlo počasneje ... Je pa tudi res, da so ravno zaradi tega pesmi nastajale drugače, kot jih sicer pišem sama.
Sedaj govorim zase - meni je na primer že v naprej dana oblika delala težave, tako da sem sama gradila pesmi veliko bolj skoncentrirano kot jih sicer. Ne velja pa to za vse pesmi, nekatere so (npr. zaradi prejšnje Aleševe iztočnice) nastale same od sebe, kot nek naraven odgovor. :)

Ana,

poglavja v "Kontejnerju" so premišljeno razporejena. Kar pomeni, da pesem ni naključno v določenem poglavju;
morebiti se to najbolj vidi/občuti v poglavju "Nevarni odpadki", ki je še najbolj družbeno kritično, angažirano in neposredno.

Sicer pa sva "odpadne tematike" že pred začetkom pisanja imela kar dobro  zastavljene. Med pisanjem sva sicer še dodala kakšno poglavje ipd., a načeloma sva se držala začetnega dogovora.

To je gotovo (da je vajino skupno polje v Kontejnerju po eni strani tudi uravnovešanje dveh različnih pesniških govoric, če bi primerjala pesem iz poglavja Biološki odpadki:

LAŽJE JE VREČI V KOŠ

KOT SPEČI NOVO

Kekse zložimo v vrečko.

Ležijo stisnjeni in mora

jim biti toplo. Zrak med njimi

počasi kroži. Se staplja

z vonjem po breskvah.

Prstni odtisi zagrebejo

v tanko plastiko. Vržemo

se v koš. Tam bomo ležali

do naslednje klimatske

spremembe. Da pride

ciklon in z nas spere

prozorno plast oklevanja.

s katero od vajinih, če vzamemo samo primer pesmi - izbrank (morda bosta pomislila, da v tem trenutku za vaju nista ravno najbolj referenčni, a vseeno naj bo), objavljenih tukaj na Pesem.si:

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/101293/cokoladna_parodija

http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/107109/to_kar_je 

Morda je skupna tema ali motiv, ki sta ga želela obdelovati na pesniški način, pripomogel k temu, da sta stopila v skupno pesniško snovalnico?

Skupna tema je zagotovo bila. Oba sva pogrešala določeno stopnjo družbeno kritične poezije in seveda humorja/satire v povezavi z njo. Pa sva poskusila. :)

Verjetno naju najbolj povezuje nekaj ironije, ki jo oba rada primešava v poezijo - pa naj bo to avto-ironija ali nek duhovit (pa vendar kritičen) pogled na svet. Takšen je po mojem mnenju tudi Kontejner - kot nek zaboj satirične kritike, igre besed, pa še cel kup najinih posebnosti in podobnosti, ki ležijo nekje vmes. :)

Draga Ana,

tema, motiv, skupna snovalnica ... Morda bi napisal kar citat iz Kontejnerja, ki ga je napisal Robert T. Felix:

"[...] v tej komunikaciji uživata. Se igrata bolj kot izrekata. [...] Pri smetiščnih pesmih gre torej predvsem za užitek v komunikaciji, ki je istočasno razporejanje pesniškega materiala po posameznih kontejnerjih. Ni pomembno, kateri glas pravi: "V mojem statutu ni pravil; definicije si kuham sproti (pet prstov ni pet prstov - ne priznavam strohnelih pojmov, ki se prisiljeno vtikajo v vse in vsakogar)." Pomembno je, da lahko v tej komunikaciji sodelujemo, da nas navdihuje, ker -

saj pa pravzaprav prisluškujemo samo svojemu glasu, edinemu glasu, v katerem med branjem odseva glas obeh, ki govorita, in vseh glasov, ki v njunem glasu odmevajo.

Smetiščne pesmi pa razen tega ohranjajo "pomen kot poanto," v kateri se odraža kritična naravnanost do modernega kapitalskega sveta, producenta strahotnih grmad odpadkov. Da, v tem svetu vse - in vsi - na koncu pristanemo v babilonskem stolpu zavezanih črnih vreč odpadkov." (R.T.F.)

V Kontejnerju se poleg pogleda na razpadanje (človeka, sistema ...) najdejo tudi najrazličnejše osebe (Al Gore, Pamela, Einstein, Hitler, Zoran Pevec ...) do opomb, ki jih razumem kot komunikacijo z zbirkami ali pesmimi (npr. Šalamunove Maline, Enzensbergerjev Dvom, Marije Kmet Bosna ...) do tehnične robe (USB ključki ...) in reklamne ikonografije (Teja iz Tuša, Cvetal ...) - kar daje ob branju poseben širokosprektralni (in tudi humorni) pogled na obstoječe (združevanje vsega mogočega) in vtis o zmešnjavi odvržnega, pozabljenega, predelanega. Je pesnik tisti, ki skuša ločevati ali dati vrednost odvrženim stvarem ali jim jemlje posebno avro, ki so jo zadobili v svoji pojavnosti  s tem, ko jih neprizadeto kupčka in razlaga?

Morda v tem kontekstu - zanimiva se mi zdi tudi ta pesem iz poglavja Ostali odpadki:

IV.

Če si pesnik,

nate pada tobak.

Trpljenje Mladega

Wertherja je krivo.

Saj nisi pri pravi;

kdo pa sploh še hodi?

In tako se

nadaljuje. Še

tuhtanje je greh.

Namreč – to ni delo.

Roke so v žepu.

Še vedno ne razumeš?

In še vprašanje, ki se nekako ob tem poraja: Kako vidita literarni prostor v Sloveniji? Kaj omogoča (kje) in česa ne? Imata kake nove ideje za preseganje le tega?

No, midva sva imela te stvari - od tistega, kar nama leži po sobah, kar sva srečevala v mestih in še vse tisto, kar nama je slučajno kdaj padlo na glavo. Če sva ločevala, predalčkala in pospravljala neprizadeto, ne vem .... zdi se mi, da sva preprosto opazovala reči tam, kjer so že bile, jih popisala in potem previdno prelagala v vzorce. Kot bi vzel vse, kar imaš pri roki in se odločil, da boš naredil nek mozaik. Pri rečeh&stvareh je še toliko lažje, ker ima (skoraj vsaka) svojo besedo in lahko potem besede čisto lepo pomešaš med seboj. :)

Vrednost pa je že koplicirana zadeva ... pesnik zagotovo daje vrednost, ampak nikoli posameznostim, ampak celotam - tistim vzorcem, ki jih ustvarja. Po mojem mnenju gre reciklaža in ustvarjanje (vrednosti) z roko v roki.