KO ZAŠUMIJO BREZE

in potegneš bruno iz svojega očesa, vidiš, kako
nad glavo vsakega človeka joče majhna zvezda.
ko ti na siva tla vsakdanjosti pade mast iz ušes,
zaslišiš, kako nad vsako mlakužo brezumja kriči

resnica. ko zašumijo breze, zavohaš šklepetanje
kosti in kar naenkrat se ti zazdi, da si že ves čas,
odkar obstajajo sonca, trave in pesmi, le škržat,
ki ob večerih škripa v polmrak srh svoje ljubezni.

KAD ZAŠUME BREZE

i  potegneš  balvan  iz svoga oka, vidiš, kako nad
glavom svakog  čovjeka  plače  sićušna  zvijezda.
kad ti na sivo tlo svakidašnjice padne maslo iz uha,
čuješ  kako  nad  svakom  lokvom  bezumlja vrišti

istina.  kad  zašume  breze,  zamirišeš   škrgutanje
kostiju i odjednom ti se učini  da si čitavo vrijeme,
otkako postoje sunca, trave i pjesme, samo cvrčak
koji noću škrguće u polumrak  stravu svoje ljubavi.