Z neba nam Venera mežika v noči,
trepeče v mrazu magične svetlobe,
iztegne žarek med vse te tegobe,
zareže z njim v trdoto, da ta poči,

in sanjamo mehko in se smehljamo.
Spod vek pobegne strah, odurnež stari,
ne najde nas, nam upov ne pokvari
ne nežnosti, ki tam jih drugim damo.

Že z jutrom spet so sajasti pogledi,
vse skrijemo, kar znalo bi boleti,
ko si nadevamo oklepe v zmedi.

Brezbrižnost loščimo, da dnevu sveti.
S plašnícami, vsi v enobarvni čredi,
vdihujemo svoj lastni smog, zakleti.

pi - irena p.