Na javnem sem stranišču uriniral

in predel od olajšanja polglasno,

kar šum zaznam, kot da bi kdo sočasno

zaprt na wc školjki masturbiral.

Kdorkoli že je bil, me je znerviral,

da svoje "delo" sem končal predčasno,

iz zlobe sem se v strop zasmejal glasno,

s tem znak mu dal, da sem ga "poštudiral."

In tisti hip nastopila tišina

je dolga in mučna, rasla je med nama

kot zid, da zdelo se je: konca nima;

a ravno, ko bila sva najbolj sama,

je v prostor hrupna vstopila mladina

in s tem končana je bila ta drama.

Matej Krevs