Zaprem oči in za trenutek

se cela pretvorim v čut.

Napišem v pismo;

še bo pomlad prišla,

taka, ko ne bo nihče umrl

in nihče se ne bo izgubil.

Nič ni odvisno od mojih rok,

ki segajo v prazno

ko nimam penkala,

ki bi kanilo posebno packo,

da bi v cvet jo spremenila.

Roka mi kuverte ne poboža

in zaman stegujem jezik,

da navlažil bi,

kar ostalo je nezaznamovano.

A imaš mogoče kakšno znamko?

Zapusti me občutek praznine,

kar je dobro

in odžvižgam tisto svoje,

kar me tišči.

Zvenelo naj bi sladko,

sočno, mehko in zrnato

a ti praviš,

da žvižgam kot policaj.

Nisi me naučil, mili moj.  Nisi.

Morda si preveč

hladno kritičen do mene,

kot do vsega, kar te obdaja.

Včasih pač si.

Pisma tvoje srce ni prejelo.

arabela