Pazi! si rečem.
Obup te lahko spotakne in padeš vanj.
Zato ostajam leže na tleh in s trmo ciljam
koščke dneva polnega melosa fada.
Nočem si priznati, da nisem heroj,
čeprav z golimi prsti pobiram žerjavico in gasim sveče.
Pa kaj, stara mama je zmogla več.
Celo lulala je stoje! Moja junakinja!
Mislim, da je bila čarovnica.

Oporoka je bila zelo čudna.
Zapustila mi je ovinkasto cesto in nekaj svojih veščin.
Cesto z odtisi revmatičnih prstov in tisočerimi
koraki zvitih gležnjev sem vrnila nazaj,
po dolgoletnem poskusu izravnati genske ovinke,
v katere sem se nenehno zaletavala.
Poškodbe so mi povzročile škilavost.
V enem očesu ujeta zmota generacij,
v drugem pa izgubljeno izhodišče.
Iz tretjega očesa, kjer so shranjene veščine,
švigajo delci svetlobe in se zabadajo v točko
stotih bolezni.
Fado so ohranjale generacije.

branka