Življenje je nepredvidljivo. Konec članka.
Odložim časopis in dodam še nekaj polen v razgreti kamin. Prijetno toplo je.
Ogenj je kot življenje, pomislim, zaneti se, plamti in ugaša. Človek potrebuje veliko različnih toplin.
Pogled v hladno belino jutra zazna ledene rože. Danes so drugačne. Zmrazi me. Pod slano se bori zadnja vrtnica.
Zanjo bo prišla pomlad in ponovno bo dehtela v svoji lepoti.
Za tisoče in tisoče ljudi iz članka pa bo nova pomlad pomenila samo spremembo letnega časa.
Izgubili so vse, kar so imeli, in s seboj nosijo samo eno veliko željo, ponovno imeti dom.
Šli so ga iskat nekam daleč ne vedoč, da je predaleč, skoraj nedosegljiv. Nazaj ne morejo, naprej je zmanjkalo poti.
Tavanje čez meje ob izgubljenem dostojanstvu. In čakanje... Neskončno čakanje,v katerem je tudi umiranje odrešitev.
Na vsakodnevne grozljive medijske prizore smo postali imuni.
Nekateri še vedno rečejo: Ubogi ljudje, reveži, kje je Bog?
Drugi pač ne rečejo ničesar, tretji pa prestavijo program in iščejo najboljši film življenja.
Sporočilo, da je tisto, kar jedaleč, lahko tukaj že danes ali jutri, smo spregledali.
Ledene rože.
Na obrazih brezdomcev
vrezane sledi.
Lidija in ostali poznavalci, ko boste imeli čas hvaležno prosim za mnenja in pomoč.
lpb
Hvala ti, Branka, za te lepe in pomenljive besede, ki ganejo, pretresejo; ne spustijo bralca v lahkotne lege, lege ravnodušnosti.
Lp, Sašo
Prav imaš ... tudi mi smo lahko le korak stran, pa se tega še ne zavedamo.
Lp
Zelo lep zapis v katerem se sprepletajo globoka čustva do sočloveka. Življenje nam nudi vsaki dan presenečenja, lepa ali pa tudi zelo žalostna, kot si jih opisala. Negotovost kako in kam naprej po razdejanju domov, varnih kotičkov...
Lep večer ob toplem kaminu ti želim!
Sašo hvala tebi za prijazen odziv.
Arabela res je. V naši naravi je pač tako, da vse grozote ki zadanejo drugega odrivamo prepričani, da se to nam in našim ne more zgoditi.
Lep večer si naredita.
lpb
Romano hvala za lep komentar. Sem pa malce negotova v tej pesniški obliki, čeprav mi je neznansko všeč, zato prošnja ki kliče mnenja in pomoč.
tudi ti si naredi topel večer.
lpb
Draga Branka, zelo lepo napisano.
Ko že sprašuješ po mnenju, si bom drznila omeniti. Lidija me je pred časom učila, da se besede ne smejo podvajati. Naj ne bi bila ista beseda v prozi in haikuju. V tvojem haibunu so to ledene rože.
Samo moje mnenje, ki ni nujno pravilno. Verjamem, da ti več napiše Lidija. Tudi meni bo še kakšno pravilo, ki sem je morda pozabila ali celo nisem vedela zanj, prišlo še kako prav. :)
Lp, Lea
Hvala Ivanka, se mi je dozdevalo in zato sem čakala na pomoč.
Nisem ravno večša v tej obliki, mi je pa zelo všeč, kajti velikokrat se mi zdi, da sam haiku ne more zajeti teže nekega trenutka. Japonci so za to bili mojstri, verjetno tudi zaradi načina življenja, ki se je močno razlikovalo od našega - hiter tempo življenja zahteva hitro razmišljanje.
Hvala še enkrat in skupaj počakajva, da bo Lidija najdla čas.( se mi kar smilijo)
lpb
urednica
Poslano:
13. 12. 2016 ob 20:37
Spremenjeno:
14. 12. 2016 ob 10:44
Haibun je dokaj širika oblika, saj lahko uporabimo prozni zapis kakršnekoli oblike, zraven pa sodi haiku, ki mora biti berljiv, popoln in neodvisen tudi če ga beremo izven konteksta proznega dela, kar v tem primeru je.
Tvoj haibun je uspešno zastavljen, tiste ledene rože, ki so se ponovijo tudi v haikuju pa zaradi dokaj obsežnega proznega dela niti ne motijo toliko.
Bi te pa opozorila na par škratov in nedoslednosti pri ločilih
...
...
Šli so ga iskat nekam daleč, ne vedoč, da je predaleč, skoraj nedosegljiv. Nazaj ne morejo, naprej je zmanjkalo poti.
Tavanje čez meje ob izgubljenem dostojanstvu. In čakanje ... Neskončno čakanje, v katerem je tudi umiranje odrešitev.
Na vsakodnevne grozljive medijske prizore smo postali imuni.
Nekateri še vedno rečejo: Ubogi ljudje, reveži, kje je Bog?
Drugi pač ne rečejo ničesar, tretji pa prestavijo program in iščejo najboljši film življenja.
Sporočilo, da je tisto, kar je daleč, lahko tukaj že danes ali jutri, smo spregledali.
Ledene rože.
Na obrazih brezdomcev
vrezane sledi.
Lp, lidija
Poslano:
15. 12. 2016 ob 13:35
Spremenjeno:
15. 12. 2016 ob 13:36
Hvala Lidija, res si me razveselila in mi dala spodbudo za naprej.
Popravila bom napake.
Lep dan ti želim.
lpb
Ooo... hvala, hvala. "Vem da danes bo srečen dan, to sem začutila že zjutraj... " lalalala....
lpb
Zelo občuteno, čestitke!
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: branka
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!