Veter zavleče se v slamnate strehe,
dimnikom sajasti dim razkadi.
V cestni prah piha in ga vgradi
v hiše kovačev in njihove cehe.
Z mesta po cesti tja v stara drevesa,
v praprot, mahove, lišaje in hraste,
v gozdno sredino, kjer stolp trden raste,
skrije pihljaje v zelena nebesa.
Tam na terasi zeleno-nebesne
zro v dalj oči, kakor kamen v potoku,
ki se prepustil je mrzlemu toku.
So kot najlepše od vseh hčeric Vesne.
Njeni lasje v njenih kodrih zlatijo.
V licih kraljuje skrivnostna bledina,
kakor na jaso, ko zre mesečina,
ki se še srnice je ne bojijo.
Zažvrgole v gozdu škorci, sinice
mili pozdrav v domotožnem d molu,
ki kakor brus se odplazi po dolu,
vabit k prepevanju še druge ptice.
Zdi se, da smreke v poldrugem stoletju,
leske ter hrasti, jo bukev beline,
kličejoz 'z gozda in z gozdne čistine,
naj se pridruži v šumenju in petju.
»Pojte sinice, prijatelji škorci!
Pojte, če še je not' pesmi kaj v vas!
Ker pa zbledel mojih pesmi je kras,
pojte sami, kot sem jaz, stihotvorci.
Breze šumite, tja, kjer sem se pasla.
Kjer kot otrok sem, še bela na jasi,
pela zgolj pesmi z najlepšimi krasi.
Zdaj pa v tem stolpu sem mrtva, ugasla."
Hrupno zasliši odmeve korakov,
saj k njej prihajajo trozvezdi rablji.
Smrti žvenket se zasliši na sablji.
Ostre ukaze se sliši vojakov.
Sama stoji ob ograji terase,
kjer še za enega, zdi se, je mesta,
Brez upov tam je bledeča, a zvesta.
Misli na njega, pozablja pa nase.
Sliši se glasno vojakov korake.
Sliši se glasno šumenje gozdov,
Sliši se v sabljah čarovniški lov,
Sliši se veter in sliši oblake.
Sliši sekira se. Ali boli?
Sliši se Vesna in sliši Kresnik.
Noč sliši kresna se. Kdo bo krvnik?
Šepne: »Prihajam!« in v zrak poleti.
Več se ne sliši in več ne odmeva.
Več ne bledi in nič več ne prepeva.
Tiho je Vesna. Vse tiho je zviška.
Tiho v bršljanu pa tudi je reva,
dama nekoč, zdaj povest deseniška.
urednica
Poslano:
06. 12. 2016 ob 10:08
Spremenjeno:
06. 12. 2016 ob 10:17
Veter zaganja se v slamnate strehe,
v dim, ki iz dimnikov ven se kadi.
Veter po cestah se prašnih podi
v hise kovačev in njihove cehe.
Z mesta po cesti in v stara drevesa,
V gosto mahove, lišaje in hraste,
v gozda sredino, kjer stolp trden raste.
Tam na terasi zre v davna nebesa.
Njene oči so zeleno-nebesne,
kakor da kamenček so tam, v potoku,
ki se prepustil mrzečem je toku.
So kot najlepše od vseh hčeric Vesne.
Njeni lasje v njenih kodrih zlatijo.
V licih kraljuje skrivnostna bledina,
kakor na jaso, ko zre mesečina,
ki se še srnice je ne bojijo.
Zažvrgole v gozdu škorci, sinice
Pozdrav njej v otožnem, vabečem d molu,
ki kakor brus se odplazi po dolu,
klicat, da naj se pridružijo ptice.
Zdi se, da smreke v poldrugem stoletju,
leske in hrasti in bukev beline
kličejo 'z gozda in z gozdne čistine,
naj se pridruži v šumenju in petju.
»Pojte sinice, prijatelji škorci!
Pojte, če pesmi še ždijo tu, v vas!
Ker pa zbledel mojih pesmi je kras,
pojte sami, kot sem jaz, stihotvorci.
Breze šumite, tja, kjer sem se pasla.
Kjer kot otrok sem, še bela, na jasi,
pela zgolj pesmi z najlepšimi krasi.
Zdaj pa v tem stolpu sem mrtva, ugasla
Hrupno zasliši odmeve korakov,
saj k njej korakajo trozvezdi rablji.
Smrti žvenket se zasliši na sablji.
Ostre ukaze se sliši vojakov.
»Se ne bom rabljev, vojakov nič bala.
Zdaj bi zletela, če imela bi krila
tja kjer brez greha lahko bi ljubila.«
To je dejala, ko jih je čakala,
Sliši se glasno vojakov korake.
Sliši se glasno šumenje gozdov.
Sliši iz stolpa se jeza grofov.
Sliši se veter in sliši oblake.
Sliši sekira se. A bo bolela?
Sliši se Vesna in sliši Kresnik.
Noč sliši kresna se. Kdo bo krvnik?
Rekla: »Prihajam!« je in poletela
Več se ne sliši in več ne odmeva.
Več ne bledi in nič več ne prepeva.
Tiho je Vesna. Vse tiho je zviška.
Tiho v bršljanu pa tudi je reva,
dama nekoč, zdaj povest deseniška.
Peter, fajn balada, ampak tista dama na koncu vsake kitice ne funkcionira, ampak samo lomi pesem in bralca meče iz ritma. Zato sem zgoraj vrgla moteče vrivke ven in damo, ogrnjeno v metrično shemo, pustila samo na koncu
Popravila sem tudi par malenkosti (se spomniš, enkrat sem ti že napisala, da predlog v/z/s... ni samostojen zlog.)
Še par nerodnosti je v pesmi, poskusi se z njimi spoprijeti sam. Recimo tukaj
Sliši se glasno šumenje gozdov.
Sliši iz stolpa se jeza groFOV
Teh grofov pa res ne moreš brati s poudarkom na zadnjem zlogou samo zaradi metrike!!
Pa tole
Veter zaganja se v slamnate strehe,
v dim, ki iz dimnikov (ven ... ??) se kadi.
Tale ven je tukaj čisti formalistični vrivek, tu samo zaradi metrike, itak da se dim ne kadi noter
?
Lp, lidija
Zelo lepo, da se ti da ukvarjat tako z nami. Sem popravil oziroma spremenil. Ja ta v mi predvsem rad skoči kot samostojen zlog. Bom bolj pazljiv v prihodnje.
Tudi damo deseniško sem dal stran... Maš po vsej verjetnosti kar prav, da ne gre ritma "prelamljat". Samo včasih se mi zdi ( verjetno zaradi tega, ker je kar nekaj poezije neritmične danes ) da prevelika ritmičnost izpade preveč otroška. Pa temu tukaj ni glih tako... Je boljše brez teh trohejev.
Me pa tvoji klicaji gladko popeljejo nazaj v osnovno šolo. :)
Hvala še enkrat,
Lp Peter
ja, kaj morem, pedagoški pristop, pač. No, da bi ritmičnost povezovali z "otroškostjo", to pa prvič slišim ... še ti zdi tale pesem otroška, ker je "ritmična?" http://www.pesem.si/a/objava/prikaz/105336/odzvanjanje.
Obratno je, če že pride kakšna prekinitev, mora imeti efekt, tam je zato, ker mora biti, ne pa kar nekaj na silo ...
LP, Lidija
To bom vzel kot retorično vprašanje. Se mi pa pri sebi včasih tako zazdi. Ali pa se mi zazdi, da se zaradi pretočnosti porazgubi, kar sem hotel povedat. Ne vzemi narobe, imam mnogo raje ritem, kot pesem brez njega... samo... mislim, bom šel malo potovat po bolj "kompleksnih" ritmih... - u u - u - u u -... Drugače je pa ta presekajoča dama deseniška, nastala, ko sem narobe naglaševal Lady of Shalott... :)
Za konec, ti dam prav. Tukaj ni šlo za nek kompleksen ritem, temveč zgolj za neumesten presek ritma.
Vsekakor čestitke za super balado. Ravno pretočna, ritmična nota ji daje dodatno vrednost.
Lp, lidija
(ps: morda boš opazil, da sem ti popravila nekj vejic in tam pri korakanju ukinila nepotrebno podvojitev ...)
Lidija še enkrat, najlepša hvala.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Peter Rangus
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!