Odzvanjanje
Pridem pote, ko bo luna
bledo petič dozorela,
ko bo sonce modro sivo,
in bo vsa obala bela ...
Pridem pote, ko nad vodo
zgrnejo se slepe jate,
ko preraste prod mahovje
in ko hlad spusti se nate.
Pridem pote, ko zakličeš,
a tvoj glas ne bo zaznaven;
ko bo gozd ves črn in nizek,
svet okrog pa mrtvo raven.
Pridem, pridem ... Ne govori,
mirno lezi na gladino,
neme misli raztovori
in se stopi s pradavnino ...
Koliko žalosti in nežnosti, koliko hrepenenja po obstoju in zavedanja minljivosti ... pesem, ki ji ritem in rima poudarita atmosfero, ki nas prižene skoraj do joka,
čestitke,
Ana
urednica
Poslano:
27. 06. 2015 ob 19:39
Spremenjeno:
11. 08. 2015 ob 18:52
Hvala, Ana.
Včasih se šele ob poslavljanju nekoga zavemo, da je vredno živeti. Potovanje v nič je gotovo nepovratno.
Čestitke za čudovito pesem, Lidija!
Glede komentarja pa, vredno je živeti in potovanje je res nepovratno, nikakor pa ni potovanje v nič. Nisem verna v pravem pomenu te besede, a verujem, da se življenje nadaljuje potem, ko zapustimo umrljiva telesa.
Lp, Lea
Čudovita pesem!
Lp, Sašo
urednica
Poslano:
01. 07. 2015 ob 11:54
Spremenjeno:
29. 09. 2022 ob 09:13
ampak vse dokler še tu sva
nežno ti stojim ob strani
ena misel podvojena
v pesem leči se ne brani ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Lidija Brezavšček - kočijaž (urednica)
- 23. 06. 2015 ob 22:27
- Prebrano 1680 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 629.67
- Število ocen: 23