Ko bova dva osla stara nekoč

svojo že pot prehodila,

zgubana, krhka in siva

najdeva spet na obali iščoč

nekaj kar sva pozabila.

Spomni se, spo-omni deklica

tega, kar si že ljubila.

Bo te čaka-alo deklica

tudi tedaj, ko boš siva.

Ko zgolj en osel bo samcat sivel,

kje se je zmotil, se vpraša.

Enkrat na svetu boš sama,

ko jaz tri metre pod zemljo bom ždel.

Vsakega tjakaj odnaša.

Spomni se, spo-omni deklica,

da tam še vedno te čaka

osel ljube-eče, deklica.

Morje v oblak se pretaka.

Čakal te čakal bom deklica,

kakor že čakam te zdaj.

In ko umrjem, tedaj,

rečem: »Počakam te deklica

tam kjer še smrti je kraj.«

Spomni se, spo-omni deklica

tega, kar si že ljubila.

Bo te čaka-alo deklica,

ko boš v grob se spustila.

Peter Rangus