REQUIEM ZA JELENA
Davno pripitomljen brakom
Zapretanih sećanja na sebe silnog
Poslednji put si među divnu divljač
U predsezoni svoga starenja
I sezoni poslednjeg parenja jelena
Čuo si je kao zov divljine
Dahom i slabinama
Onjušio si miris ludih vetrova
I zaboravljenih sloboda
Omamljenom
Poskočilo ti je davno smireno srce
I zadrhtale odviknute slabine
Razuzdan
Silan
Još jednom vitorog
U šumama zaboravljenih strasti
Na osunčanim proplancima ljubavi
Poslednji put si voleo i bio voljen
Poslednji put si bio mlad
Preplašen sopstvenom silinom
Polomio si svoje granato rogovlje
I poklekao pred strahom od sebe
Pogleda uprtog u nepomične oči košute
U kojima si poslednji put bio mlad
Vratio si se kavezu i navici
Napustio si je
I napustio san o ljubavi
Ostario si
Pesem, ki s poosebitvijo živali dobi novo razsežnost v odnosu: ne zdi se več intimen, pač pa del naravnega reda, podvržen vrojenim silnicam, ki nekako niso več samo v oblasti uma, čeprav se pesem z vrnitvijo v človeško kožo (staranje) tudi konča ... čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: nenamiljanovic
- 01. 12. 2016 ob 09:48
- Prebrano 634 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 191.04
- Število ocen: 7