Kitaro porinem na stran.
V rokah držim tipkovnico
in pišem nekaj čustvenega.

Namesto brenkanja strun,
božam in tolčem po tipkah,
ki bodo napisale novo zgodbo.

Ne vedoč se zgodba spreminja.
Postaja neobičajna oblika pesmi.
Razumeti je ni težko. Ali pač?

Kitara še vedno stoji stoječe.
Ob postelji je naslonjena,
saj se je nihče ne dotika.

Morda bom nekoč postal velik
strunar. Samo prvo kot prvo
je moja ljubezen beseda.

Preko nje čutim takšne užitke
nekoliko podobne... Ne vem!

Vem samo, da sem skozi besede
našel sebe, v obliki užitka.

Morda nekoč?

Melanholični Kameleon