Vse moje leve so zavile v drugo smer,
globoko mimo tebe.

V satenasta gnezda,
ki dvignejo besede iz tolmunov zavitih v molk,
iz brezen neizrečenega.

Vseeno.

Še danes te prebiram na poti domov.
In ob zarjah,
ko se še lepijo veke.
Celo takrat, ko zveneče glasove
zaviham nazaj,
da ne odtrgajo trenutka.

Da me imaš
je le prazna stran.

Samo za takrat, ko se trudim prebati.

Da sem beseda, nisi vedel niti tedaj,
ko sem legla gola
med regratove cvetove,
pod oboke rjavečih streh,
med polomljeno vejevje utrujenih brez.

Vseeno.

Četudi te vsakič znova oddam zavijanju glasov v daljini,moraš ostati.
Med korakom in potjo,
nekje na sredini breztežnih odhajanj.

Moraš ostati,
da te lahko objame
od zadaj
neko drugo srce.

Ki izve,
kako neskončno lahko
beseda
seže v nebo.

Kako neskončno lahko ljubi reka.

lorellia