Neskončno razpotegnjena razlita črnina,

polna ovinkov in polna ravnin.

Je kot začetek in konec spomina,

ki prestrašeno dirja za steno globin.

Slika na obzorju hitro izginja,

zdaj je in potem je več ni,

že se na koncu očesa spreminja,

nova se riše in znova zbeži.

Proti daljavam predrzni bežimo,

pred nami so jutra, za nami noči,

da čimprej prišli bi na cilje, hitimo,

ker čas nas priganja, cesta lovi.

Vseskozi nas spremlja, vodi in vozi,

do semaforjev s križišči poti.

Kako najti izhod in kako priti skozi,

pa ve le raztegnjena črta noči.

patriktomsic