dolge sence
lobanje so pokopane
v času nevihte
dolge sence
se sprehajajo po vrtu
zaobljeni kamni
strašijo iz prahu
ležim med zvonovi
ko ljubezen pobegne
še tisto malo samote
odnaša me stran
skušam se najti
na teh izgubljenih poteh
zaplešem med krošnjami
zrelega žita
kjer iščem in iščem
s solzami v rokah
kreacijo bleščečih diadem
in dotik njenega neba
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ironman
- 25. 11. 2016 ob 21:35
- Prebrano 560 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 48.2
- Število ocen: 3
