Zrem v vesolje.
V odskočno desko pritajenih misli.
Črnina med zvezdami vleče v neznanskost.
Mogoče je mogočno in možno je neskončno.

Vidim preteklo svetlobo,
minljivo sedanjost, še nedavno prihodnost.

Stvari minejo z razlogom.
Da lahko pripovedujejo o končnosti,
ki se vse bolj vleče in vleče in vleče...

Veliko besed še ne pove veliko.
Velika beseda je že pol dejanja.

Tudi samoumevnosti izginjajo.
Pogovarjaš se v strpnem tonu
z očitnim namenom po razčlenitvi.

Z vsako besedo oddaljuješ smisel.
Neizrečeno bo povedalo vse.

Prevečkrat me vara občutek,
da stene komunicirajo med seboj.

Lepota umira v izobilju
in strada od pomanjkanja presežkov.

Na pol odprta sponka stvarstva se je začela zapirati.
Pred zadnjim vbodom bo tekla kri odpuščanja.

Spanec mi umije misli in sanje zgladijo dušo.
Poberem črne luknje na predpražniku vesolja.

Dare Gozdnikar